ZVEN

O ZDRAVLJENJU Z ZVOKOM

Zvočno zdravljenje s tibetanskimi skledami doživljam kot pianistka na podoben način kot igranje klavirja. Za vsako muziciranje je potrebna posebna vrsta občutljivosti, ki glasbenika jasno usmerja od tona do tona. Glasbenik lahko s svojim inštrumentom izraža svoja čustva in jih na ta način izzove tudi pri poslušalcu. Le-ta začuti radost, veselje, lahkotnost ali pa žalost, bolečino glasbe in se nanjo odzove. Lahko se zjoče, razveseli, razjezi, pomiri … Vsekakor se nekaj v njem spremeni.

Glasba je tista, ki seže v že obstoječa čustva in jih razburka ravno prav, da jih lahko spustimo, če je takšna naša želja. Spremembo lahko zaznamo tudi fizično, ko nam gredo mravljinci po telesu, ko se nam dvignejo dlake itd.

Enako kot katerikoli inštrumentalist sledim pri zvočni masaži globokemu notranjemu občutku, ki me vodi, da si vsi zaigrani toni tibetanskih skled sledijo v popolnem zaporedju. Ker pa so sklede položene na telo, pravzaprav posredno igram na človeka. Zato je pomembno, da vsakokrat izhajam iz globokega miru, jasnosti in sočutja. Misel, ki jo pošljem v zvok tibetanskih skled, je za samo zdravljenje izrednega pomena. Popolnoma se strinjam s formulo Jonathana Goldmana (direktorja SHA – Sound Healers Association), ki pravi: NAMEN + FREKVENCA = ZDRAVLJENJE. Potrdila se mi je že tolikokrat in potrdi se mi vsakič znova. Namen, ki potuje iz srca terapevta(ke) preko frekvence zvena glasbila v človeka, lahko neskončno okrepi zdravilno moč danega zvoka.

Vsaka stvar ima svojo frekvenco – tudi človeško telo in njegovi deli. Ko telo zboli, se mu frekvenca spremeni. Zvočni terapevti smo mnenja, da se po načelu resonance telesu lahko povrne prvotna frekvenca in se ga s tem ozdravi. Morda bodo v prihodnosti izumili napravo, ki bo lahko zaznala in predvajala zvočno sliko telesa. Še preden bi se bolezen manifestirala na telesu, bi popačeno frekvenco lahko slišali, jo zdravili in s tem telo vrnili v ravnovesje.

Verjamem, da o delu z zvokom še marsičesa na vemo. Tako je pred nami svet novih odkritij, novih doživetij, predvsem pa načinov, da pomagamo drug drugemu.

 Alenka Grm

NAJHITREJŠA REŠITEV

Pravijo, da energija zgolj je. Mi pa smo tisti, ki ji damo predznak pozitivna/negativna, ravno tako smo mi tisti, ki jo s svojimi mislimi in čustvi usmerjamo.

Sama doživljam različne energije na zelo specifične načine. Energijo krivde občutim, kot da bi mi nekaj posesalo življenjsko energijo in me zablokiralo, da ne morem narediti koraka naprej ne nazaj. Žalost občutim kot nekaj čudno mehkega, kar mi hkrati otopi ostale občutke. Jeza je ognjena, rušilno ognjena. Tudi ljubosumje podžge, vendar je bolj usmerjeno in bolj strupeno od jeze. Čustvena bolečina me lomi po čakrah, tudi žalovanje za nekom, ki odide, lahko zlomi notranjost. Strah mi pošlje nemir po telesu, občutki osamljenosti in izoliranosti pijejo energijo iz telesa. Depresija ima težko, počasno energijo in še bi lahko naštevala.

Tudi veselje, strast, radost, srečo, navdušenje itd. energetsko občutim različno. Seveda vsak vse to doživlja po svoje.

Vsem nam življenje prinese tisto čemur damo pozitivni in tisto čemur damo negativni predznak. Negativne energije znajo biti enako privlačne kot pozitivne. Z željo po lahkotnejšem življenju se postavlja večno vprašanje ali se privlačijo nasprotja, da bi se energije uravnovesile ali obratno - enako privleče enako? Bo napetost prinesla v življenje več napetosti ali bo po dežju samodejno posijalo sonce? Kakšna je vaša življenjska izkušnja?

Situacijam, ki so za nas stresne, se navadno ne odzovemo s srečo. Še posebej, če dolgo trajajo. V nas se sprožijo občutki nemira, žalosti, jeze itd., ker nam takrat dajo občutek zaščite. Počutiti se dobro, kadar nam gre slabo zna biti dosti bolj naporno od situaciji primernega slabega počutja. Sploh pa znajo biti tudi navdušenje, strast, evforija priročna zaščita.

Ščitijo nas pred lastno ranjenostjo in ranljivostjo. Pa res rabimo takšno zaščito. Kaj se zgodi, če jo odstranimo? Kako z na novo izpostavljeno občutljivostjo med iste ljudi, situacije, v isto okolje?

Ko s terapijo ali drugače uspemo tako zaščito razrešiti, je smiselno vzpostaviti nevtralno ravnovesje. Stanje, kjer sta plus in minus enako pomembna oziroma nepomembna. Je to stanje sočutja? Sočutja do samega sebe? Ljubezni? Brezpogojne ljubrzni?

Sočutje in ljubezen sta tako zelo večplastna, da se znamo včasih popolnoma zgubiti v iskanju načina, kako (se) ljubiti, kako biti sočuten.

Zato klientom na terapiji ponavadi svetujem notranji mir. Mir je najhitrejši zdravilni odgovor na katerikoli konflikt. Tisti mir, kjer zakaj in zato nista ne vprašanje ne odgovor. Tisti mir, ko si dovolimo, da vsi predznaki enostavno odpadejo. Tisti mir, ki mu sledi globok notranji počitek.

Če se nam uspe potopiti v notranji mir, brez potrditve, da smemo, brez kakršnegakoli razloga, potem smo že tam. Kajti ... mogoče je to način, kako nas ima Bog rad. Namreč tako ... brez razloga! 

KO SE SPREMENI PRIJATELJ

Najbrž bo res držalo, da so v tej naši obliki bivanja na Zemlji, največja lekcija ravno odnosi. Ker smo med sabo ločeni fizično in ker se ločujemo tako ali drugače, je bolečina ob iskanju načinov bližine lahko stalnica vsakodnevnega življenja. Pravijo, da so stvari, ki nas motijo pri drugih, stvari, ki jih nismo razrešili sami s sabo. Da smo drug drugemu ogledalo. Predvsem osebe, ki nas v življenju spremljajo že dlje časa, nam lahko še vedno odslikavajo nas, kakršni smo bili v preteklosti. Zato nas tudi lažje spravijo ob živce.

Ko se spremeni oseba, ki nam je blizu, smo ponavadi postavljeni pred preizkušnjo. Recimo, da je oseba delovala po določenem vzorcu, ki smo se ga navadili, sedaj pa tega vzorca ni več. Recimo, da se je spremenil nekdo, ki nas je prizadel, sedaj pa nam tega ne počne več. Morda se bomo spremenili tudi sami, morda se ne bomo, morda pa bomo preprosto odšli. Kam bomo usmerili svoje občutke prizadetosti, ranjenosti, jeze ali zamere, ki so vezani na preteklost s to osebo? Smo pripravljeni preteklost spustiti? Je to priložnost, da se spremenimo sami? V kakšno »ogledalo« se želimo zazreti? Nerazčiščene stvari iz preteklosti bremenijo odnose in bremenijo nas same. Ko se spremeni prijatelj, mi pa imamo težave s sprejemanjem njegove spremembe, takrat lahko jasneje vidimo, da je del nas vzdrževal, včasih celo spodbujal stare vzorce.

Včasih se oseba spremeni toliko, da svoje napake spregleda in se opraviči. Takrat je najbrž lažje odpustiti. Če do opravičila ali pogovora ni prišlo, smo v odpuščanju lastnih zamer prepuščeni sami sebi. V obeh primerih je rezultat isti. Kadar upoštevamo (ali pa tudi ne) katero od duhovnih praks, je naša pot navadno usmerjena k sočutju. Do sebe,drugih. S stališča Tečaja čudežev obstajata le dve obliki odnosov. Odnos v katerem odpuščamo ter odnos v katerem smo odpustili.

Ko se spremeni prijatelj, je to lahko priložnost za radost. Za olajšanje. Starega vzorca ni več. Odpre se prostor za nekaj novega. V spremembi lahko uživamo, jo proslavimo na svoj način.

Sama se včasih odločim ostati, včasih oditi. Včasih mi je lažje od blizu, včasih pa od daleč opazovati, kako je oseba iz preteklosti lahkotnejša, srečnejša, uspešnejša … spremenjena.