ZVEN
GLASBENI CENTER
BESEDA ALI DVE
O ZDRAVLJENJU Z ZVOKOM
Zvočno zdravljenje s tibetanskimi skledami doživljam kot pianistka na podoben način kot igranje klavirja. Za vsako muziciranje je potrebna posebna vrsta občutljivosti, ki glasbenika jasno usmerja od tona do tona. Glasbenik lahko s svojim inštrumentom izraža svoja čustva in jih na ta način izzove tudi pri poslušalcu. Le-ta začuti radost, veselje, lahkotnost ali pa žalost, bolečino glasbe in se nanjo odzove. Lahko se zjoče, razveseli, razjezi, pomiri … Vsekakor se nekaj v njem spremeni.
Glasba je tista, ki seže v že obstoječa čustva in jih razburka ravno prav, da jih lahko spustimo, če je takšna naša želja. Spremembo lahko zaznamo tudi fizično, ko nam gredo mravljinci po telesu, ko se nam dvignejo dlake itd.
Enako kot katerikoli inštrumentalist sledim pri zvočni masaži globokemu notranjemu občutku, ki me vodi, da si vsi zaigrani toni tibetanskih skled sledijo v popolnem zaporedju. Ker pa so sklede položene na telo, pravzaprav posredno igram na človeka. Zato je pomembno, da vsakokrat izhajam iz globokega miru, jasnosti in sočutja. Misel, ki jo pošljem v zvok tibetanskih skled, je za samo zdravljenje izrednega pomena. Popolnoma se strinjam s formulo Jonathana Goldmana (direktorja SHA – Sound Healers Association), ki pravi: NAMEN + FREKVENCA = ZDRAVLJENJE. Potrdila se mi je že tolikokrat in potrdi se mi vsakič znova. Namen, ki potuje iz srca terapevta(ke) preko frekvence zvena glasbila v človeka, lahko neskončno okrepi zdravilno moč danega zvoka.
Vsaka stvar ima svojo frekvenco – tudi človeško telo in njegovi deli. Ko telo zboli, se mu frekvenca spremeni. Zvočni terapevti smo mnenja, da se po načelu resonance telesu lahko povrne prvotna frekvenca in se ga s tem ozdravi. Morda bodo v prihodnosti izumili napravo, ki bo lahko zaznala in predvajala zvočno sliko telesa. Še preden bi se bolezen manifestirala na telesu, bi popačeno frekvenco lahko slišali, jo zdravili in s tem telo vrnili v ravnovesje.
Verjamem, da o delu z zvokom še marsičesa na vemo. Tako je pred nami svet novih odkritij, novih doživetij, predvsem pa načinov, da pomagamo drug drugemu.
Alenka Grm
O BREZPOGOJNI LJUBEZNI
Osebno sem mnenja, da je brezpogojna ljubezen praktična stvar. Da je stvar vsakodnevne odločitve, saj nas ravno vsakdanje situacije postavijo pred izbiro, kakšni bomo do sočloveka. Ga sprejmemo takega kot je, ali imamo zanj svoj načrt, svoj namen, kakšen naj bo. Se na njegovo jezo, strah odzovemo s svojo jezo, strahom, mogoče s svojim mnenjem, da ne bi smel biti jezen ali enostavno ne postavimo pogoja. Enostavno... Včasih to deluje kot najtežja stvar na svetu, saj se mogoče počutimo, da bi bil svet, v katerem se ostali ne strinjajo z nami, za nas preveč osamljen. Da lahko ljubimo le takrat, kadar smo razumljeni. Da lahko brezpogojno ljubimo le pod določenimi pogoji :)
Na to temo je definitivno najpametneje iti po nasvet k našemu predragemu Jezusu. Z Jezusom je pač tako, da ne moreš, da ga ne bi imel rad. To pa zato, ker čutiš, da ti ni postavil nobenega pogoja. Da te dejansko sprejema takšnega kot si in da se lahko še tako trudiš, pa ga nič ne prepriča v obratno. Njegova smrt na križu z vstajenjem vred je bila in je še vedno stvar osebne svobodne odločitve, saj je pri vseh svojih sposobostih čutil, da je edino, kar ga lahko izpopolni na način, kakor si je on želel biti izpopolnjen, to, da ljubi brezpogojno. Da ljubi vse soljudi na glede na to ali bodo do njega prijazni ali pa kaj drugega. Da v njegovem srcu nič ne ostane neodpuščeno. Da pogleda jezi, strahu v oči in v njunih očeh vidi liuzijo, ker ni nič resničnejše od ljubezni. Da lahko sprejme različnost neštetih človeških prepričanj in jih strne v eno resnico: da smo vsi, ampak res vsi, zaslužni istega Božjega sočutja.
Kar pomeni, da do nekoga, ki želi z nami ravnati slabše kot si želimo, pristopimo s sočutjem. Rečemo (si): "Dovolj." Dovolj je bilo s slabim - zame in s tem zate. Dovolj slabih besed, dovolj obtoževanja, dovolj zlorabe, dovolj nasilja, dovolj vztrajanja v zamerah, dovolj nasršenih pogledov, dovolj začaranih krogov. Z naše strani. Lahko odidemo. V situacijah, ki nas črpajo, ne rabimo vztrajati. Lahko tudi ostanemo. Lahko razčistimo. Ni važno. Odgovorni smo za svoja čustva do nas samih in ne za čustva drugih do nas. Odgovorni smo, do tega kaj si mi mislimo o drugih in ne kaj si drugi mislijo o nas. Namesto, da se ubadamo, kako so ljudje do nas krivični, se obrnemo k sebi. Razčistimo s svojo jezo, zamero, strahom, pogojem... In če se nam ne da, si rečemo: "Nič hudega." Ko sebi privoščimo brezpogojno ljubezen, potem to storimo tudi za druge in ko drugim privoščimo brezpogojno ljubezen, potem to storimo zase. Tako je Jezus vstal za nas in hkrati zase in ravno tako lahko mi končamo s pogoji zase in za druge.